Začetki glasbenega šolstva v Celju segajo daleč nazaj v 1. polovico 19. stoletja, v čas avstrijske monarhije, l. 1888 pa je cesarsko-kraljevo namestništvo na Dunaju glasbeni šoli (okr. GŠ) v Celju dodelilo tudi koncesijo.
Slovenska glasbena šola je bila v Celju ustanovljena novembra 1908, ko je ljubljanska Glasbena matica tu ustanovila svojo podružnico. Delovala je v prostorih Narodnega doma vse do začetka 1. svetovne vojne, nato pa je delo slovenske GŠ prenehalo do l. 1919, ko je pričela delati v sedanjih prostorih GŠ na Slomškovem trgu 10, kjer deluje še danes.
Od 1919 do 1976 je GŠ Celje delovala le v desetih učnih in poslovnih prostorih stare zgradbe. Od 1976 dalje smo gostovali tudi v prostorih celjskih osnovnih šol in drugod.
V l. 1983 smo s samoprispevkom dogradili nova prizidka s koncertno dvorano. V kasnejših letih smo z adaptacijami pridobili še dodatne mansardne kabinete in druge prostore v zgradbah, ki se stikajo z matično šolo.
V letu 2023 smo obeležili 115 let javnega glasbenega šolstva v Celju in 30 let srednjega glasbenega izobraževanja.
Celje – Hiša Glavni trg 12 (EŠD 4305)
Pripravila: Urška Todosovska-Šmajdek, univ. dipl. um. zgod., višja konservatorka
Glavni trg predstavlja najstarejši del starega mestnega jedra Celja. Trg je lijakaste oblike s strnjeno pozidavo prvotno enonadstropnih hiš, ki so postavljene v nizu na ozkih, dolgih parcelah in vključujejo notranje dvorišče ter vrtno parcelo. Večina stavb ima ohranjeno srednjeveško jedro iz 15. stoletja, ki so ga skrile novejše prezidave. V obdobju renesanse in baroka so posamezne objekte začeli združevati v večje in višje stavbe. Spreminjali so se tlorisi, obočne konstrukcije, komunikacijski vozli ter reprezentančna slikana pročelja. Obdobje 19. stoletja je stavbam dalo nove fasadne preobleke, pod katerimi so pogosto skrite starejše faze raščene arhitekture.
Visoka nadstropna stavba na Glavnem trgu 12, ki zaključuje južno stranico trga, pri tem ni nobena izjema. Ohranjeni arhitekturni elementi v notranjščini, kot je kamniti portal s poznogotskim posnetim robom, prehodna vhodna veža s križno-grebenastim obokom in nekdaj zazidanimi podpornimi stebri, kamniti slop ter arkadni hodnik na dvoriščni strani, kažejo na datacijo nastanka stavbe v 16. stoletju s predelavami v 17. in 18. stoletju. Gradbeni posegi z začetka 19. stoletja so stavbo temeljito spremenili in ji dali klasicistično podobo. Iz tega časa je tudi glavni portal na pročelju.
Kot prvi znani lastnik stavbe se leta 1783 omenja Ivan baron Conti. Konec 18. stoletja sta jo kupila Franc Ks. Dienersberg in njegova žena Jožefa rojena Brandenau. Za njima je sprva bil lastnik Ignacij Senčar in nato odvetnik dr. Maks Andree. Po njegovi smrti je leta 1840 stavbo na dražbi kupil Tomaž Grilc (Grillz), ki je bil nekaj časa tudi celjski župan. Po dedovanju so si nato sledili: leta 1860 Terezija Degen, leta 1882 Vilma Lazić, živeča v Varaždinu, leta 1932 Vilma Polić in po letu 1947 viceadmiral v pokoju Marijan Polić. V času družbene lastnine je bil objekt v celoti v lasti samoupravne stanovanjske skupnosti. V 90. letih 20. stoletja je lastnik objekta postalo podjetje Alea d.o.o., ki je začelo s prvo večjo prenovo in leta 2019 prvo in drugo nadstropje objekta prodalo Mestni občini Celje, ta pa je prostore v dolgoročno upravljanje predala Glasbeni šoli Celje.
V pritličju so sprva bili lokali namenjeni obrtniškim delavnicam in trgovinam. V pritličnem lokalu desno od glavnega portala že od leta 1971 deluje optika. Leta 1976 so dva lokala levo od glavnega portala združili v skupni prostor in v njem je začela delovati priljubljena celjska picerija Pod oboki. Od takrat naprej je ta del pritličja namenjen gostinski ponudbi. Etaži sta bili stanovanjski vse do prenove objekta, ki je prostore spremenila v poslovne.
Celovito prenovo je stavba dočakala na prelomu stoletij, le-ta se je vršila pretežno med leti 1999 in 2003. Vključevala je obnovo fasade, strehe, menjavo stavbnega pohištva in tlakov. Na podlagi opravljenih stavbno-zgodovinskih raziskav je bila prezentirana renesančna faza pročelja s posameznimi kamnitimi elementi in arhitekturno poslikavo. V notranjščini so ohranili vse historične lončene peči in na določenih mestih predstavili kamnito zidavo objekta.
Ob letošnji obnovi obeh nadstropij za potrebe ureditve prostorov Glasbene šole Celje, smo sledili osnovnem konservatorskem pristopu, ki stremi k ohranjanju glavnih historičnih sestavin objekta. Te vključujejo vse kamnite elemente, obočne konstrukcije, stavbno pohištvo, historične lončene peči ter talne površine v čimvečji možni meri. Ob prenovi se je bilo potrebno prilagoditi novi funkciji, ki za potrebe svojega delovanja potrebuje posebej načrtovano zvočno izolacijo in akustiko posameznih prostorov. Zato smo kompromisno soglašali z znižanjem stropov v prostorih, namenjenih za glasbene učilnice in novo orkestralno dvorano. V 1. nadstropju je nastala nova povezovalna odprtina z objektom Slomškov trg 11. Z določenimi rušitvami predelnih sten so se spremenili tlorisi, zaradi zahtev požarne varnosti pa je bilo na novo izdelanega nekaj stavbnega pohištva. V 2. nadstropju je bilo ob ureditvi nove orkestralne dvorane potrebno vzpostaviti nov dostop iz hodnika, ob tem pa prestaviti kamniti okvir dimniške tuljave s kovanimi vratci na drugo mesto. Sedaj je vgrajen v steno sosednjega prostora, ob lončeno peč. Stena med prostoroma orkestralne dvorane je bila porušena, lončeni peči, ki sta stali na mestu novega vhoda pa sta bili prestavljeni na drugi lokaciji znotraj novega, združenega prostora. Ob preložitvi ene od peči so pečarji v podstavku našli zmečkan časopisni list iz leta 1902.
Lončene peči, ki imajo v objektu le še okrasno funkcijo, so iz različnih časovnih obdobij, zato se med seboj tudi slogovno razlikujejo. Najstarejša je iz obdobja bidermajerja, časovno torej spada v prvo polovico 19. stoletja. Nahaja se v 1. nadstropju, okrogla oblika peči ter motivika na pečnicah je značilna za to obdobje. Upodobljen je preplet girland, ki jih nosijo orli, na pilastrih stojijo kariatide, peč je okronana z vazi podobnim zaključkom. Vse peči v 2. nadstropju so iz istega časovnega obdobja in sodijo na prelom iz 19. v 20. stoletje.
Ob odkritju šablonske poslikave, ki se je pokazala ob rušitvi predelne stene v manjšem prostoru, ki meji na arkadni hodnik v 1. nadstropju objekta, se je izkazalo, da so na podoben način poslikane stene in stropi v celotnem 1. nadstropu. Prostor s prezentirano stropno poslikavo je na dva dela razdeljen z lesenim tramom, naslikana pa je rastlinska in cvetlična ornamentika z bordurami, slogovno značilna za prelom iz 19. v 20. stoletje. Navdušeni nad odkritjem smo se odločili za prezentacijo šablonske poslikave stropa, medtem ko smo poslikave na stenah in v drugih prostorih le dokumentirali. Na delu stropa, ki je bil bolje ohranjen, je po sondiranju in kitanju bila opravljena le retuša obstoječe poslikave. Na bolj poškodovani polovici stropa pa je bila izvedena rekonstrukcija obstoječe poslikave. Poslikavo smo rekonstruirali tudi na lesenem tramu. Obnovitvena in restavratorska dela na stropu smo opravili predstavniki ZVKDS OE Celje z restavratorjem Alešem Sotlerjem na čelu. Za materialne stroške je poskrbelo vodstvo Glasbene šole.
Objekt je z občinskim odlokom razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena in vpisan v Register nepremične kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo pod evidenčno številko 4305. Velja za enega najpomembnejših arhitekturno-umetnostnih spomenikov v starem mestnem jedru Celja. S pričujočo prenovo pa so celjski glasbeni ustvarjalci in njihovi učenci pridobili prepotrebne dodatne prostore, navdahnjene s preteklostjo.
VIRI IN LITERATURA:
- Janko Orožen, Posestna in gradbena zgodovina Celje, Bilten, Glasilo občinljudskega odbora Celje, 1957, str. 23.
- Stanje kulturne dediščine v mestnem križu Celja: Glavni trg – Stanetova ulica – Krekov trg – Prešernova ulica, ZVKDS OE Celje, junij 2009, avtorica Branka Primc.
- Božena Franc, Tomšičev trg v Celju: etnološki prispevek k raziskovanju starih mestnih jeder, diplomska naloga, avgust 1988.
- Arhiv ZVKDS OE Celje, Dosje spo0menika.
- Fotografije: arhiv ZVKDS OE Celje in Urška Todosovska-Šmajdek.